Tri, dva, ena… Astronomsko obarvano leto se je začelo!
Skozi vse leto bodo pod geslom “100 let pod skupnim nebom” potekale različne astronomske aktivnosti, letošnji prvi dogodek je 100 ur astronomije in če uporabite ključnik #100HoursOfAstronomy boste odkrili, da se res marsikaj dogaja po celem svetu.
Tokratno predavanje v okviru večerov, ki jih na Astronomskem observatoriju Golovec v Ljubljani gostimo vsak drugi četrtek v mesecu, sem posvetila skrivnostnim pošastim, ki se skrivajo v osrčju galaksij. Zgodbe o odkritju teh objektov, ki jim pravimo aktivna galaktična jedra, so se mi zdele posebno zanimive: pričajo namreč o tem, da če se omejimo le na svetlobo, ki jo vidijo naše oči, s težavo spoznamo in razumemo skrivnosti vesolja.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila radijska astronomija v polnem razcvetu, se je naprimer izkazalo, da obstajajo izredno močni radijski izvori. Ker je Luna občasno prečkala območje radijskega izvora 3C 273, so mu uspeli natančno določiti pozicijo na nebu – šlo je za zvezdi podoben objekt (po domače kvazar). Ker pa »ni vse zvezda, kar se sveti«, se je kmalu potem izkazalo, da gre pravzaprav za zelo oddaljeno z izjemno svetlim središčnim območjem.
Opazovanja v svetlobi od radijske do rentgenske so se izkazala kot ključna za razumevanje mehanizmov, do katerih pride v kompaktnih središčih teh aktivnih galaksij, za katere smo danes prepričani, da v svoji notranjosti skrivajo supermasivno črno luknjo. Take črne luknje vključujemo tudi v kozmološke numerične simulacije s katerimi se tudi sama ukvarjam, saj učinkujejo na porazdelitev in obogatitev plina prisotnega v večjih galaktičnih sestavih, ki jim pravimo jate galaksij.
Ko smo se po predavanju zaustavili in poklepetali, sta mi dva izmed obiskovalcev priznala, da se v vesolju skriva res veliko zanimivega in nenavadnega. Včasih je vesolje težko dojemljivo, saj gre za dogajanja na ogromnih razdaljah in na časovnih skalah, ki sploh niso primerljiva človeškim, kljub temu pa navdušujoče. In navdušujoče je bilo tudi za ostale obiskovalce, saj so se oblačnemu vremenu navljub zaustavili še pri ogledu glavnega teleskopa Vega in demonstraciji delovanja manjšega teleskopa.
Ob zaključku tega dne pa ne morem mimo dejstva, da je minilo že deset let od Mednarodnega leta astronomije, pri katerem me žal ni bilo zraven. Takrat sem bila še doktorska študentka v rojstnem Trstu in si nisem predstavljala, da bom svojo astronomsko (in akademsko) pot nadaljevala v Sloveniji. Sedaj pa sem že vrsto let aktivno vključena v kar nekaj dogodkov, ki so se rodili takrat, in si iskreno želim, da bi tudi tokratno astronomsko obarvano leto zaživelo v svoji polnosti!
Zgornji zapis je bil originalno objavljen v skupini Frekvenca X ob začetku praznovanj IAU100