Menu Close

Iskanje identitete migrantov (knjiga “Naufraghi senza volto”)

È solo di fronte a scene come questa che puoi sentire e capire l’entità della disperazione di chi parte. Che si scappi perché si rischia la prigione e la tortura nel proprio paese, o più “banalmente” la fame, una cosa è certa: la minaccia è così grande da far scomparire l’orrore che quei corpi rappresentavano.

Šele ob takšnih prizorih lahko začutiš in razumeš obup tistih, ki so odšli. Ne glede na to, ali so pobegnili, ker so tvegali zapor in mučenje v svoji državi ali “samo” lakoto, velja ena stvar: grožnja je tako velika, da groza, ki jo predstavljajo ta telesa, izgine.

C. Cattaneo, “Naufraghi senza volto. Dare un nome alle vittime del Mediterraneo”

Sredozemsko morje je od nesreče, ki se je zgodila 3 oktobra 2013 pred otokom Lampedusa, vase pogoltnilo vsaj 20.000 moških, žensk, najstnikov in otrok, ki so svojo prihodnost videli v Evropi (podatki UNHCR).

Cristina Cattaneo, “Naufraghi senza volto. Dare un nome alle vittime del Mediterraneo”, Raffaello Cortina Editore

Nesreči 3 in 11 oktobra 2013, v katerih je pred Lampeduso utonilo več kot 380 oseb, predstavljata tudi začetek knjige “Naufraghi senza volto”, ki jo je napisala Cristina Cattaneo, anatomska patologinja na oddelku Sodne medicine Študijske univerze v Milanu in direktorica centra LABANOF (Laboratorio di Antropologia e Odontologia Forense).

Nestreča pred Lampeduso je predstavljala začetek novega in prvič vzpostavljenega sodelovanja med italijanskim uradom vladnega komisarja za pogrešane in forenziki Univerze v Milanu, ki so s skupnimi močmi prvič v Evropi vzpostavili sistem za prepoznavanje umrlih, z namenom, da bi preživelim sorodnikom dali vsaj malo utehe pri iskanju svojcev [1].

“Za sodnega zdravnika je osnovno načelo poiskati identiteto umrlih, ker je to pravica živih” pravi Cattaneo v intervjuju za italijansko Rai [2], saj prepoznavanje identitete umrlih nosi s seboj celo vrsto posledic, ki so seveda pravne narave, predvsem pa humanitarne in etične narave.

Nesreča iz leta 2013 je predstavljala le začetek dela in kasnejšo vzpostavitev “sistema Melilli” (po kraju na Siciliji, kjer so opravili preizkave na truplih). Do ene izmed najhujših nesreč je namreč prišlo dve leti kasneje, 18 aprila 2015, ko je v mednarodnih vodah med Libijo in Italijo potonila ladja s skoraj 1000 osebami, od katerih je bila skoraj polovica mladoletnih [3].

Knjiga pripoveduje ne samo težave in uspehe pri ureditvi dela in zbiranju podatkov umrlih, in to z nežnim in vendar natančnim propovedovanjem dogodkov. Avtorica nam ne prikriva realnosti, pred nas postavi kot na kirurško mizo vse, kar so pri umrlih našli: od vrečke rodne grude, sešite v majico, do spričevala s predmeti v francoščini, ki ga je v svojem jaknu skrival 14-letni najstnik. Ti predmeti odražajo upanje v boljšo prihodnost, ki so jo imeli migranti. In kot pravi avtorica je ravno zato potrebno tem žrtvam ponovno dati dostojanstvo, poiskati njihovo identiteto, in pomagati živim pri žalovanju.

Knjiga “Naufraghi senza volto” je prejela glavno nagrado Galileo leta 2019, ki je eden od glavnih italijanskih natečajev namenjen nagrajevanju knjig s področja komunikacije znanosti.

[1] Piscitelli et al. 2016, Italy’s battle to identify dead migrants, The Lancet Global Health https://www.thelancet.com/journals/langlo/article/PIIS2214-109X(16)30106-1/fulltext

[2] Cristina Cattaneo – Che tempo che fa 10/11/2019: https://www.youtube.com/watch?v=4QLaRO0QkDY

[3] Barbie Latza Nadeau, Giving Dead Migrants a Name, Scientific American, Aug 9 2017, https://www.scientificamerican.com/article/giving-dead-migrants-a-name/