Letošnji popolni Lunin mrk, ki smo ga lahko občudovali tudi pri nas, je bil enkraten dogodek. Tako tudi zame, ki sem izkoristila povabilo in se pridružila skupini astrofotografov in ljubiteljev astronomije, ki so se na lov za Luno (in z upanjem na lepo vreme) podali v bližnji Branik.
Po daljšem času sem končno v prtljažnik avta naložila svoj teleskop (starejši, vendar še vedno dobri Klevtsov-Cassegrain ruske izdelave) z namenom, da ga uporabim za vizuelno opazovanje tako Lune kot planetov, saj bo dogodek gotovo privabil tudi druge navdušence in radovedneže. (Planirala sem uporabo fotoaparata, vendar je potreben popravila zaradi slabega delovanja zaklopke.)
Na sliki: Teleskop montiran na travniku pod gradom Rihemberk, še več opreme (več fotoaparatov nameščenih na teleskope in stojala) se skriva na desni strani kadra. (Foto: Špela Guštin)
Nad našimi glavami so se podili oblaki in ko je Sonce zahajalo smo bili kar zaskrbljeni, če se nas bo vreme usmililo. Iz Ljubljane so poročali o slabem vremenu, že popoldne pa je astronomsko društvo iz Murske Sobote opazovanje odpovedalo. Sploh pa, vedno težavna odločitev, ali se splača počakati, ali je bolj smiselno vse pospraviti in znova postaviti na drugi (ampak kateri?) lokaciji. Sploh v tem primeru, kjer za opazovanjem stoji še astro-foto-didaktični projekt (no spoiler, o tem kdaj drugič).
In končno prvi “uau”, ko je prilezla Luna izza nekoliko zakritega obzorja. Južni del neba je bil čist, brez oblačka, jasen (na nasprotni strani je bilo kar prekrito z oblaki). Lokacija je bila res superlativna: Luno smo spremljali, ko je lezla po grebenu bližnjega hriba (na zgornji sliki) in kljub občasni oblačnosti, ki je Luno le delno zakrila, uživali ob celotni predstavi popolnega mrka.
Na sliki: Fotografij Luninega mrka ste se nažrli te dni, saj jih na spletu kroži ogromno. Ker nisem imela lastne opreme pa je to edina spominska slika, ki sem jo posnela (tako je zgledala Luna na enem izmed digitalnih fotoaparatov kmalu po sredini popolnosti).
Začetnemu ducatu ljudi, ki nas je opazovalo na travniku, se je kasneje pridružilo še družine z otroki in mlajšimi navdušenci. Najpogostejši vzkliki so bili “Uau”, “A lahlo še enkrat pogledam Luno?”, “Mama, Jupiter sem videl”, “A si ti že pogledal Saturna?” Vsak, ki je svojo opremo uporabljal na astronomskih dogodkih, je vesel takih vzklikov, pa radovednih vprašanj ravno tako.
Peščica nas je opazovanje zaključila nekaj po eni uri ponoči, ko smo vso opremo pospravili in se odpravili na krajšo nočno malico v Branik. Res hvala vsem za super opazovanje (hvala Andrej), za nova poznanstva in zanimive pogovore (hvala Maja), za pogostitev (hvala Špela) in za bližnje kraške navdušence (kako majhen je svet)!